Pogosta vprašanja in odgovori

Pogosta vprašanja o analizi vode na legionelo

1. Kaj pokaže analiza vode na legionelo?

Analiza pokaže, ali so v odvzetem vzorcu vode prisotne bakterije iz rodu Legionella. Storitev vključuje laboratorijsko preskušanje vzorca in izdelavo poročila z rezultatom. Rezultat pomaga oceniti mikrobiološko stanje interne vodovodne napeljave in preveriti, ali so potrebni dodatni preventivni ali sanacijski ukrepi.

2. Kaj je legionela in zakaj je lahko nevarna?

Legionele so bakterije, ki so lahko v manjšem številu naravno prisotne v vodnem okolju. V umetnih vodnih sistemih se lahko ob ugodnih pogojih močno razmnožijo. Okužba lahko povzroči legionarsko bolezen, ki običajno poteka kot pljučnica, ali blažjo pontiaško vročico. Večjemu tveganju so izpostavljeni predvsem starejši, kadilci, osebe s kroničnimi boleznimi in osebe z oslabljenim imunskim sistemom.

3. Kako se človek okuži z legionelo?

Okužba se najpogosteje pojavi z vdihavanjem drobnih kapljic oziroma aerosola onesnažene vode. Aerosoli lahko nastajajo pri prhanju, uporabi masažnih bazenov, vodnih šob, vlažilnikov, hladilnih stolpov in drugih naprav, ki razpršujejo vodo. Legioneloza se praviloma ne prenaša s pitjem vode in običajno tudi ne neposredno z osebe na osebo. Največje tveganje predstavlja vdihavanje onesnaženega vodnega aerosola.

4. Kje se legionela najpogosteje razmnožuje?

Legionela se lahko razmnožuje predvsem v internih vodovodnih napeljavah, kjer so prisotni:

• temperatura vode med približno 20 in 50 °C,
• zastajanje vode,
• slepi vodi in redko uporabljene pipe,
• biofilm,
• vodni kamen, rja in usedline,
• neustrezno vzdrževani grelniki in rezervoarji,
• nezadostno kroženje sanitarne tople vode.

Posebno pozornost zahtevajo tuši, oddaljena odvzemna mesta, grelniki, cirkulacijski vodi in prostori, ki se dalj časa ne uporabljajo.

5. Kdaj je priporočljivo opraviti analizo na legionelo?

Analiza je priporočljiva:

• pri rednem nadzoru večjih in javnih objektov,
• po daljši neuporabi objekta ali posameznega dela napeljave,
• po posegih v vodovodno napeljavo,
• ob težavah z vzdrževanjem ustreznih temperatur,
• ob zastajanju vode ali prisotnosti slepih vodov,
• po čiščenju oziroma dezinfekciji sistema,
• ob sumu ali potrjenem primeru legioneloze,
• za preverjanje uspešnosti izvedenih sanacijskih ukrepov.

V prednostnih prostorih se pogostost vzorčenja določi na podlagi ocene tveganja in načrta za preprečevanje legioneloz.

6. Na katerih mestih se odvzamejo vzorci?

Mesta vzorčenja se določijo glede na zasnovo objekta, stanje vodovodne napeljave in ugotovljene dejavnike tveganja. Običajno se preverjajo:

• iztok tople vode iz grelnika,
• povratni vod cirkulacije,
• najbolj oddaljene pipe in tuši,
• redko uporabljena odvzemna mesta,
• prostori z uporabniki, ki so bolj dovzetni za okužbe,
• hladna voda na mestih, kjer se prekomerno segreva.

Pri obsežnejših sistemih en sam vzorec praviloma ni dovolj za oceno celotne napeljave.

7. Ali lahko vzorec odvzamemo sami?

Odvzem vzorca na legionelo zahteva ustrezno embalažo, določen postopek vzorčenja, meritev spremljajočih podatkov in hiter transport v laboratorij. Na rezultat lahko vplivajo temperatura vode, predhodno spiranje, odstranitev tuš ročke ali mrežice ter način dezinfekcije iztoka. Za uradno presojo skladnosti in vzorčenje v okviru načrta za preprečevanje legioneloz morata vzorčenje in preskušanje izvesti ustrezno akreditiran laboratorij.

8. Kakšna je mejna vrednost za legionelo v pitni vodi?

Najvišja mejna vrednost, določena za ocenjevanje tveganja internih vodovodnih napeljav, je manj kot 1.000 CFU/l. Za objekte, v katerih so prisotni starejši, kronični bolniki, osebe z oslabljenim imunskim sistemom ali drugi bolj dovzetni uporabniki, se lahko določi strožja mejna vrednost. Ukrepanje je lahko potrebno tudi pri rezultatu pod 1.000 CFU/l, če ocena tveganja pokaže povečano nevarnost za uporabnike.

9. Kaj storiti, če analiza potrdi prisotnost legionele?

Rezultat mora oceniti odgovorna oziroma strokovno usposobljena oseba glede na izmerjeno koncentracijo, vrsto objekta, mesta pozitivnih vzorcev in dovzetnost uporabnikov. Ob preseženi mejni vrednosti je treba:

• preveriti dejavnike tveganja,
• ugotoviti vzrok in razširjenost onesnaženja,
• izvesti potrebne tehnične in organizacijske ukrepe,
• po potrebi izvesti toplotno ali kemično dezinfekcijo,
• omejiti uporabo tveganih naprav, ki ustvarjajo aerosol,
• po izvedenih ukrepih opraviti kontrolno vzorčenje.

Način sanacije se določi glede na značilnosti objekta in interne vodovodne napeljave.

10. Kako lahko zmanjšamo tveganje za razmnoževanje legionele?

Tveganje se zmanjšuje z rednim vzdrževanjem celotne vodovodne napeljave. Pomembni ukrepi vključujejo:

• preprečevanje zastajanja vode,
• redno spiranje redko uporabljenih pip in tušev,
• odstranjevanje slepih vodov,
• vzdrževanje ustreznih temperatur hladne in tople vode,
• čiščenje grelnikov in rezervoarjev,
• odstranjevanje vodnega kamna, biofilma in usedlin,
• redno čiščenje mrežic na pipah in tuš ročk,
• vzdrževanje cirkulacije sanitarne tople vode,
• redno izvajanje načrta za preprečevanje legioneloz.

Samo laboratorijska analiza ne prepreči razmnoževanja legionele, temveč pokaže stanje sistema in pomaga preveriti uspešnost preventivnih ukrepov.